Divji potok

5.5.2017

Po mesecu dni znova Bela krajina. Tokrat se nas je zbralo samo sedem pohodnic.Vreme tega muhastega aprila tudi za ta dan ni bilo najbolj obetavno, a korajža velja.Z dvema avtomobiloma smo se preko Dolenjskih Toplic in Podturna, po cesti, ki pelje v Belo krajino, odpeljale do Črmošnjic, nekoč največjega naselja Kočevarjev v občini Semič.Avtomobile smo pustile na parkirišču doma Lipa-Centra šolskih in obšolskih dejavnosti in se mimo cerkve spustile do Divjega potoka, po katerem poteka učna pot.Posebnost Divjega potoka je izločanje lehnjaka na njegovi celotni dolžini. Lehnjak je sedimentna kamenina, ki se izloča iz vode bogate s kalcijevim karbonatom. Ta se odlaga na mahove in rastlinje in ustvarja brzice in slapišča v strugi. Tako se slapišča in pragovi nenehno spreminjajo, oziroma rastejo in dajejo vodi  večjo moč za ustvarjanje tolmunov.

Divji potok večino svojega 3,5 km toka hudourniškega značaja teče skozi gozd in se izlije v Črmošnjičico, ki teče proti Dolenjskim Toplicam.Napotile smo se ob strugi potoka, ki zaradi sušne pomladi ni bil najbolj vodnat. Voda je tako čista, da v njej še najdemo raka koščaka.Pot je zavarovana, ponekod, pa je potrebno malo previdnosti, posebno nad Zmajevo votlino, kjer je skali prag. Glavna podrast v gozdu je bil čemaž in spet so prišle na račun nabiralke, ob strugi, pa so se zlatile številne kalužnice.

Pod Srednjo vasjo smo prečkale potok, zapustile učno pot in prekoračile glavno cesto, kajti naš cilj je bil izvir Divjega potoka. Ker je začelo rahlo rositi, smo si pri vikendici , takoj za cerkvijo "sposodile"streho, le za kratek čas.Kmalu smo nadaljevale pot mimo hiš in ličnih vikendov v Srednji vasi, do gozda, kjer markirana pot vodi proti Mirni gori.Po gozdu smo hodile kar nekaj časa, dokler nismo prišle do obširnih travnikov, kjer nas je že pogrel sonček.Nekje na sredi te širjave, natanko nasproti kamnoloma nad prelazom Brezovica, smo se spustile navzdol do gozda in nato po zavarovani poti globoko do samega izvira, ki je za nepoznavalce zelo skrit. Tu so domačini lepo počistili prostor, postavili veliko mizo, klopi in naredili kurišče za organizacijo piknikov. To je bil pravi prostor, da smo si po uri in pol hoje, vzele čas za počitek in malico. Sam izvir je lepo omejen s kamnitimi ploščami, vendar je bil tokrat precej šibak.

Vračale smo se po isti poti, a le do tam, kjer smo prečkale glavno cesto.Tam smo spet zavile na krožno učno pot, ki nas je popeljala še do precej vodnatega izvira Mašelj, ki nikoli ne presahne in je izdaten pritok Divjega potoka.Mimo opuščene ribogojnice smo prišle do izhodišča in zaključile naš krog.Samo še vzpon do cerkve in ne preveč utrujene od poti, smo posedle v avtomobila in se odpeljale proti domu. 

Zapisala Metka Škedelj, člania Univerze za starejše

Galerija