Obiskali smo knjižnico Minke Skaberne

Člani bralnih skupin Beremo skupaj, Slepih in slabovidnih ter knjižničarke knjižnice Mirana Jarca iz Novega mesta smo si v petek, 17. marca 2017 ogledali knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Prijazno nas je sprejela bibliotekarka gospa Katarina in nam uvodoma predstavila zgodovino ter namen te ustanove. Leta 1918 je Minka Skaberne organizirala prostovoljke za prepisovanje slovenske literature v brajico, to je pisavo za slepe. Delo je potekalo ročno s pomočjo kovinskih tablic in šil na debelejši papir, kar je bilo zelo zamudno. Kljub temu jim je v enem letu uspelo prepisati 60 del, pri čemer je bilo potrebno tudi izvesti kontrolo pravilnosti prepisa. Te knjige so bile namenjene predvsem oslepelim v prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena Braillova knjižnica v Ljubljani, kjer so pod njenim vodstvom prepisovali in izposojali knjige v brajici slepim po vsej Sloveniji. Tehnologija prepisovanja je z leti napredovala od mehanskih pisalnih strojev preko električnih, elektronskega zapisa do tiskalnega stroja. Kmalu pa so pomembno vlogo dobili tudi zapisi v zvočnem formatu. Prve zvočne posnetke so snemali na magnetofonske trakove, nato na kasete, od leta 2006 pa so prešli na digitalni računalniški zapis, ki omogoča zvočno reprodukcijo. Leta 2014 se je v okviru evropskega projekta knjižnica za slepe in slabovidne močno posodobila in preselila v nove večje najete prostore. Tedaj so pričeli snemati tudi v DAISY formatu, ki postavlja nove standarde zvočnega zapisa, kar omogoča lažje in bolj pregledno prebiranje besedil, to je listanje, prehajanje med stranmi in poglavji v knjigi.

Knjižnico lahko uporabljajo vsi z okvaro vida in motnjami branja.

Sprehodili smo se po knjižnici, kjer lahko najdemo preko 1200 del v brajici, ki zasede največji del prostorov. Tisk v brajici je zelo obsežen zaradi narave same pisave in debeline papirja.

Nekaj manj kot 6000 del je posnetih v zvočni tehniki( pretežno v MP3 formatu, manjši del je še na kasetah, okoli 200 posnetkov pa je že v DAISY formatu).

Imajo tri sodobno opremljene studie za snemanje zvočnih zapisov. Knjige prebirajo najeti bralci, ki jih je od 20 do 30. Letno tako na novo posnamejo do 200 knjig. Izbor knjig za branje vsako leto določi posebna komisija, ki jo sestavljata dva knjižničarja in en uporabnik. V poštev pa pridejo predvsem knjige, ki so bile nagrajene. Nekaj pa je tudi strokovnih del, učbenikov po potrebah dijakov in študentov.

Gospa Katarina nam je pokazala tudi mehanski pisalni stroj za brajico, različne tablice za ročno pisanje v brajici in DAISY predvajalnik zvočnih knjig. Podarila nam je tudi zloženko o knjižnici in Braillovo abecedo. Ogledali pa smo si tudi prijetno urejeno majhno čitalnico, kjer sta bila dva računalnika z Braillovo vrstico.

Knjižnica ima okoli 1500 bralcev. Izposoja knjižnih del poteka po pošti, v knjižnici in preko spleta. Naročanje gradiva bralcev poteka po e- pošti, telefonsko in po spletu prek sistema EIS. Pri pošiljanju po pošti nastane veliko poškodb zgoščenk.

Predstavitev nam je omogočila, da smo spoznali tudi dejavnost, ki nudi ljudem z okvaro vida in motnjami branja dostopnost do literature in učbenikov. Za različne tehnike sporazumevanja smo sicer v šoli slišali, predstavljati pa so jih ni bilo mogoče. Še manj pa si lahko predstavljamo probleme, ki jih nove tehnike prinašajo samim uporabnikom in organizatorjem te uporabe. Z obiskom smo bili vsi zelo zadovoljni in smo hvaležni gospe Katarini za vse informacije in njeno prizadevanje pri predstavitvi ustanove.

Za konec pa le še misel z zloženke: »Branje bogati duha in vrača voljo do življenja« (Lewis Timberlake)

Ker pa smo bili že v Ljubljani, smo si šli ogledat še dve razstavi.

Prava paša za oči je bila razstava Bleščeči Peterburg, ki nam je v 60 slikah predstavila zgradbe, sobane in podrobnosti palač v tem ruskem mestu. Piko na i pa je predstavljal ročno poslikan vladarski porcelan v kobaltni barvi v številnih oblikah, velikostih in setih, ki smo ga lahko celo prijeli v roke.

Nato pa smo se podali še v Finžgarjevo galerijo poleg Trnovske cerkve, kjer so bile na ogled slike naše močno slabovidne slikarke Rezke Arnuš, članice medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto. Avtorica nas je osebno popeljala v svoje spomine na otroštvo v Beli Krajini in v pravljični svet vil Kolpjank. Skupaj smo preživeli še en zanimiv in poučen dan.

Zapisala: Egidij in Vincencija Skube

 

 

Financerji

© 2024

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media