Straža - Straška gora - Vzletišče Peter, 27. 3. 2018

30.3.2018

Spet so se nam pridružile pohodnice iz Šentjerneja, s katerimi smo se dobile na parkirišču železniške postaje Straža. Njih se vedno razveselimo, kajti v sebi nosijo veliko pozitivne energije in dobre volje. Po pozdravljanju in nekaj uvodnih besedah, se je dolga kača, kar 29 pohodnic nas je bilo, odpravila na pot.Sprejele so nas razkopane Straške ulice, ki smo jih kaj hitro zapustile in se mimo cerkve sv. Tomaža, začele vzpenjati proti gori.Ko smo prišle na ravno, smo bile zaradi klanca že dodobra ogrete.Bile pa smo že tako visoko, da se je pod nami odpiral krasen pogled na zeleno lepotico Krko, celotno Stražo z nekdanjim velikanom Novolesom in Vavto vas.Kar dolgo smo po  zgornji vinogradniški cesti, med strmimi vinogradi in zidanicami prečile Straško goro.

Krajši blažji vzpon, nas je pripeljal mimo Matijevega počivalnika do kužnega znamenja, ki nas je opozorilo, da tudi tem krajem v srednjem veku  ni prizanesla kuga. Zdaj smo bile že tako visoko, da so bili lepši tudi razgledi. Sonček je sramežljivo kukal skozi oblake, a daljna okolica kot so Luben, Gače in Rog, so bili zaviti v rahle meglice. Takoj za kužnim znamenjem, smo zapustile asfaltno cesto in zavile na gozdno stezo, ki sta jo naredila pridna zakonca, vinogradnika, da sta imela bližnjico, do svoje zidanice.Tu nas je čakalo malo telovadbe, kajti prelesti je bilo treba kar nekaj podrtih dreves.

Ko smo prišle na plano, je bilo slutiti, da smo že blizu cilju in res, krajša pot mimo cvetočih drenovih grmov nas je pripeljala do travnate goličave, vzletišča Peter na višini 467m. Za vzpon smo potrebovale natančno uro in pol ter opravile skoraj 300 višinskih metrov.Pohvaliti moram prav vse pohodnice, prav nobena ni zaostajala, kar je glede na naša leta zelo pohvalno in ker tokratna pot ni bila enostavna. Jasa je lepo posejana s klopmi in mizami, ima celo manjši nadstrešek, za primer dežja in veliko kurišče- pravi kraj za piknik.

Seveda smo se dobro okrepčale s pijačo in jedačo, se razgledale po okolici in dolini, nato, pa  se po drugi poti, kot smo prišle, spustile po strmem kolovozu in zavile na srednjo pot, ki vodi preko gore. Ob prijetnem čebljanju, zdaj z eno, zdaj z drugo, smo blizu izhodišča zašpilile veliko klobaso. Celotno pot smo opravile v dobrih treh urah in bile izredno zadovoljne,saj je bila kar lep zalogaj. Do prihodnje skupne ture, smo se poslovile od simpatičnih Šentjernejk in se odpeljale proti domu.

Vodja pohoda Metka Škedelj 

Galerija