Moč pozitivne samopodobe - Zlati orel
Nek človek je našel orlovo jajce in ga dal v gnezdo navadne kokoši. Orlič se je izlegel skupaj s piščanci in tudi odraščal je z njimi. Vse življenje je orel počel tisto, kar so počeli piščanci, in mislil je, da je tudi sam piščanec. Grebel je po zemlji za črvi in žuželkami ter kokodakal. Zamahoval je s perutmi ter poletel nekaj metrov po zraku kakor piščanci. Saj se od piščancev pričakuje, da tako letijo, mar ne?
Leta so minevala in orel se je zelo postaral. Nekega dne je visoko nad seboj, na nebu brez oblaka, zapazil veličastnega ptiča. Z elegantnim dostojanstvom je krožil med močnimi zračnimi tokovi in je komaj kdaj zamahnil s svojimi mogočnimi zlatimi krili.
Stari orel je spoštljivo zrl v nebo. "Kdo je to?" je vprašal soseda. "To je orel, kralj ptičev," je odgovoril sosed. "Toda ne misli več nanj. Midva sva drugačna kot on."
In stari orel res ni nikoli več pomislil nanj. Umrl je v prepričanju, da je navaden piščanec.
(Anthony de Mello: Ptičja pesem )