Po poteh Pavčkove in Slakove mladosti

4.11.2016

V torek, 25. oktobra 2016, smo se člani RIC-ovega študijskega krožka Potepanja po… odpeljali v Mirno Peč na izhodišče tokratnega pohoda po poteh Pavčkove in Slakove mladosti.

Na železniški postaji so nas pričakali pohodniki iz Šentjerneja. Vse pa nas je pozdravila domačinka gospa Anica Levstik, ki nas je spremljala ves čas pohoda, in nam iz prve roke pripovedovala doživljaje iz svoje mladosti na Malem Kalu.

Kar hitro pot pod noge in že smo prispeli v lepo vasico Šentjurij na Dolenjskem, rojstni kraj pesnika, esejista, prevajalca in urednika Toneta Pavčka.  Pred Pavčkovim domom nas je pričakala še Šentjurka, gospa Agata Klavora. Predstavila je dela in življenje pesnika in njegovo rojstno vas. V notranjosti hiše pa smo si ogledali še spominsko zbirko, ki je nastala v sodelovanju s Pavčkovo družino. Tako so na ogled zbirke njegovih slik, knjig, zvezkov, osebni predmeti. Naša generacija se dobro spominja zbirke Pesmi štirih, mlajši rod pa Juri Muri v Afriki in druge.

Ogledali smo si še kratek film o Tonetu Pavčku vse od najzgodnejših let in spominih na šolo, katero je zasovražil zaradi stroge učiteljice.

Mehkobo valovite dolenjske pokrajine je Pavček ljubil, ji pisal rime in se vedno rad vračal med griče in žitna polja.

»Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja, tam so meseci sami maji, tam sem nekoč bil doma.«

Pogledovali smo že proti cerkvici Sv. Jurija nedaleč stran, kjer v hladu lipove sence stoji Pavčkov spomenik z verzom. Mi pa smo se sprehodili po »vseh zbirkah«, 42 tlakovcih. Naša pohodnica Mimi Štih pa je prebrala dve pesmi iz njegove knjige.

Ogled spominske zbirke Toneta Pavčka je možen po predhodni najavi. Ogledali smo si notranjost lepo obnovljene podružnične cerkvice, po kateri je vas dobila ime Šentjurij.

Po kratkem predahu nas je pot vodila vzdolž stare avtoceste proti Novemu mestu, do vasi Mali Kal in domačije Barbo. Gospa Anica Levstik nas je seznanila s pomembnimi mejniki življenja ljudskega godca, slovenskega harmonikarja Lojzeta Slaka, ki je tu odraščal in se tudi pogosto vračal. Izvedeli smo, da je bilo v družini deset otrok in imeli so »posluh« za glasbo, saj so štirje bratje ustanovili ansambel Lojzeta Slaka. Le kdo  ne pozna viže: Jaz pa pojdem po dekle tja daleč pod Gorjance,... in mnoge, mnoge druge. Ob spominskem obeležju smo postali na tipkah- tlakovcih njegove harmonike. Gospod Slak je harmoniko izpopolnil z dodatnim, tako imenovanim Slakovim gumbom in s šestim basom, Slovenijo pa ponesel tja med oblake, vse do Amerike.

Ob poslušanju zvokov ansambla Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna nas je prijazna gospodinja postregla z okusnimi flancati, kavo in čajem.

Skozi jesensko obarvane gozdove in travnike nas je pot pripeljala nazaj v Mirno Peč na železniško postajo, kjer smo se ob povabilu na naslednji potep v okolico Šentjerneja poslovili in se z lepimi vtisi vrnili v Novo mesto.

Zapisala in fotografirala Ernest in Marjanca Peklar

Galerija