V študijskem krožku Beremo skupaj so nam druženje s poezijo obogatili slabovidni

29.2.2016

Guslarja sem srečal. Bil je slep, pa je rekel »Sinko, svet je lep!« Malo sem se zmedel. Da je lep? »To boš videl, ko boš slep« (Gustav Krklec)

Februarska srečanja študijskega krožka so vedno posebna, saj so namenjena poeziji, vsaka bralka z izborom pesmi razkriva svoje čutenje in značaj, ko z ostalimi deli ljubo pesem. V tem času so članice prebrale ogromno besed, sestavljenih v verze in kitice in kot pravijo, pri tem neizmerno uživale. Članice študijskega krožka pravijo, da je Prešeren večen, čeprav njegove preroške pesmi razumemo šele sedaj. Tako je s poezijo vseh naših pesnikov – je junaška, domoljubna, žalostna, ljubezenska, nežna ali hvalnica. Mnoge so postale aktualne še danes. Morda je v pesmih sodobnih pesnikov skrit naboj, ki bo deloval kasneje, saj jih sedaj še ne razumemo. Vedno pa pesmi v nas vzbudijo prijetna občutja - prav zato je branje poezije prijetno, saj hranijo dušo.

Letošnje februarsko srečanje so članice v okviru akcijskega cilja krožka delile s člani medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto, ko so razkrili svoj svet in svoje doživljanje slepote. Odkrili so tudi, kako sami poslušajo, berejo in doživljajo pisano besedo. Najmlajši med njimi - Zlatko Cigič iz Metlike - je bral Kettejevo pesem v Braillovi pisavi. Zakonca Vicencija in Egidij Skube sta odkrivala pesmi Puškina in Shakespeara, Heineja. Posebno vedra in radoživa Tinka Šetina, avtorica knjige Rdeče vrtnice, ki je sicer tudi slikarka, je prisotne razveselila z Lainščkovo pesmijo. Člani medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto podarili so članicam krožka Beremo skupaj podarili Brailovo abecedo. Druženje je bilo za vse posebno doživetje, še posebej za članice krožka, saj so – kot pravijo same - spoznale nov pogled iz teme.

Galerija