Bili so hudi, a tudi lepi časi

Tak je bil naslov za februarsko  Četrtkovo srečanje v RIC-u. Mi smo generacija, ki je ta čas živela in preživela. Zato je bila učilnica polna vrstnikov, kar 56 nas je bilo, ki so pozorno  prisluhnili predstavitvi našega sošolca Maksa Starca. Za  svojih 80 let je napisal tretjo knjigo spominov na pretekla leta. Naš čas je pogosto  spremljan s spomini, ko skušamo mlajšim dopovedati, kako v lepem času smo živeli, ko nismo imeli veliko stvari, bili smo skromni, z več ljubezni in pomoči, sočutja in skromnosti. Pri mladih to naleti na posmeh in zanikanje, saj taka mladost pa že ne more biti lepa. Pri vrstnikih pa ti spomini nekaj veljajo, ker se najdemo v zgodbah. V tem času pa živimo bolje, čeprav je treba sprejeti  bolezni, ko se  javljajo. V tem času, ko smo sami njegovi gospodarji, pa lahko uživamo v mnogih dejavnosti, ki so nam med službo ušle. Tako mnogi pišejo, slikajo, potujejo, se učijo jezike, ustvarjajo  z  različnimi materiali. Naš sošolec se je izkazal že v mnogih dejavnostih,  saj smo ga spoznali kot vodiča, voditelja, predavatelja, sošolca v nekaterih krožkih .V mnogih dejavnostih pa sodeluje tudi  v vseh treh ponudnikih programov za nas- starejše v Novem mestu. Zato  bomo tudi z njimi  delili spomine, ujete v knjigo Bili so hudi,a tudi lepi časi.

Danes smo ga sošolke  in mentorica Cvetka Krampelj dejavnosti Z glasbo v lepši dan  presenetile s pesmimi, ki jih prepevamo z njim vsako sredo. Spoznali so prvo knjigo Odsev duše, ki jo je napisal za svoj 70. rojstni dan. V njej se je predstavil kot pesnik, olepšal pa jo je s podobami svojih glinenih izdelkov. V drugi knjigo Srečanje s seboj  je leto kasneje iskal svoje korenine po okornih zapiskih tete Angele in se spominjal prvih otroških let. Zgodbe je ilustrirala žena Marinka, ki v društvu Mavrica slika in razstavlja svoje delo tudi v prostorih RIC-a. Po 10 letih pa je spet ponudil novo knjigo Bili so hudi,a tudi lepi časi. V njej je opisal svoja šolska, dijaška , študentska leta, službena in delno tudi upokojenska leta. Težke izkušnje v času vojne in pomanjkanja je znal predelati in v njih videti le dobre strani. Verjetno je zaradi ribniškega zraka s humorjem in dobro voljo dobil odprt in veder odnos do življenja in ljudi. Pogovor z njim je dopolnjevala Nežka But s prebranimi zapisi dogodkov, o katerih je pripovedoval tudi sam. S fotografijami dopolnjena beseda je obogatila zgodbe, saj smo na njih spremljali  njegovo rast od dojenčka do veselega upokojenca. Veseli smo tudi, da sta  kot zakonca drug drugemu dobra podpora, ko se spodbujata, da lahko uživata  in ustvarjata vsak po svoje in tudi skupaj.

Z branjem zgodb  pa si bodo podaljšali  in olepšali dneve mnogi lastniki nove knjige. Ob čaju in dobrotah smo se pogovarjali in obujali tudi svoje spomine. Bil je lep  dogodek, ki  se ga bomo še dolgo spominjali, saj nas bo nanj spomnila knjiga in pogosta druženja z njim. Veseli smo, da ga poznamo in z njim delimo čas in pestrost  naših druženj.

Pogovor sem zapisala in ga vodila Lizika Vardijan
Fotografije: Ivana Parovel in Simona Pavlin

© 2020

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media