»Čebelarstvo je poezija kmetijstva«

O tem sta nas prepričala člana Čebelarskega društva Šentjernej Tone Simončič in Aleksander Kragolnik na četrtkovem srečanju Univerze za starejše RIC Novo mesto. O čebelah in čebelarstvu sta navdušena pripovedovala, čeprav sta se prepričala, da med nami ni čebelarjev. S svojim znanjem, zavzetostjo in pripadnostjo pa sta nam odkrivala čudežni svet čebel. Prinesla sta panje in razložila, kako se je začelo, kako je drugje in da je danes v Sloveniji najbolj razširjen AŽ panj. Včasih pa so čebelarili s panji »kranjiči« (nekateri so jih imenovali truge),  s katerimi so čebele tudi na hrbtih prenašali na pašo. Zelo lično izdelan AŽ panj od slovenskih čebelarjev zahteva redno prisotnost, da nadzirajo in usmerjajo delo čebel. Z njimi je namreč veliko dela.

Ta mala delavka (čebelarji ji ljubkovalno pravijo »Kranjska sivka«), je bila glavna oseba našega srečanja. Čebele so tu že 135 milijonov let, o čemer pričajo antropološka in druga odkritja. Živele in opraševale so rastline, spravljale med zase in le malo plenilcev jih je ogrožalo. Človek, namišljeni gospodar sveta, pa si je podredil tudi to. Nastala je prava znanost o tem, kako jim pobrati čim več medu. Pravi čebelarji pa se držijo pravil, ki velevajo, da s poštenim odnosom do narave ne uničujejo čebel. S škropivi uničujemo čebele, zato novejši predpisi določajo, da škropimo ponoči, ko so čebele v panjih. Na to se sedaj že bolj pazi, saj smo se naučili, da bo izumrtje čebel tudi za nas konec življenja. Čebelarji skrbijo tudi za to, da je njihov med res pravi. Tako se lahko sladkamo z  različnimi vrstami medu. Pridelujejo pa še cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek in čebelji strup. O matici, delavkah in trotih zdaj bolje razumemo to organizacijo in delitev dela v čebelnjaku. Še bolj pa razumemo, da so čebelarji posebni ljudje. Predani delu so vedno zaposleni in blizu čebel. Žalostijo jih slaba leta, pozebe, a poskrbijo za rod, da preživi in čakajo na boljše letine.

Slovenci smo narod čebelarjev, saj so od tisoč ljudi v Sloveniji kar 4 čebelarji. Na podlagi predloga iz Slovenije je bil proglašen tudi »svetovni dan čebel«. Pri tem ne pozabijo omeniti Antona Janšo, prvega učitelja čebelarstva na nekdanjem cesarskem Dunaju in Petra Pavla Glavarja z Lanšpreža.

Tudi sami obiskujejo zanimive kraje: Lanšprež, Višnjo Goro, Mirno Peč, Radovljico, ki zaznamujejo čebelarstvo in mu namenjajo veliko pozornosti.

Čebela, ta majhna žival, nas je družila to dopoldne in nam približala svoje kraljestvo v naravi in življenje čebelarjev, ki sta jih predstavljala gospod Tone Simončič in Aleksander Kragolnik. Hvaležni smo jima za to spoznanje in na novo odkrito življenje. Poezija nam lepša življenje, a čebela nam ga omogoča. Pazimo nanje!

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.
Fotografije: Anita Jakše, vodja Univerze za starejše RIC Novo mesto.

 

© 2022

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media