Cvetka Krampelj - Maestra srčne harmonije
Datum objave: 12. maj 2026
Avtor: Belinda Lovrenčič
Glasba ni le njen poklic – je njen način bivanja. Cvetka Krampelj, muzikologinja in zborovodkinja z Dolenjske, že desetletja gradi pevske zbore, ki sčasoma postanejo nekaj več kot le glasbene skupine. Postanejo skupnosti. Prostori srečevanja, zaupanja, učenja in povezanosti.
Cvetka že vrsto let navdušuje različne generacije za zborovsko petje. Glasbo razume kot naravno zdravilo in kot silo, ki presega družbene, kulturne in osebne razlike. S svojim mentorstvom, tudi v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje, krepi socialne vezi, spodbuja ustvarjalnost in širi ljubezen do znanja. Njen pogled na življenje lepo povzame misel, ki jo živi vsak dan: dan brez učenja je izgubljen dan.
Pot do poslanstva
Trideset let je Cvetka Krampelj vodila Mešani pevski zbor Revoz. V pevke in pevce ni vlivala le ljubezni do glasbe, temveč tudi občutek, da so del nečesa večjega. Zbor se je razvijal, rastel in zorel – z njim pa tudi skupnost ljudi, ki jih je povezovala pesem.
Danes Cvetka vodi program »Z glasbo v lepši dan«, s katerim starejšim pomaga ohranjati kognitivno vitalnost, ustvarjalnost in veselje do druženja. Pevske vrste odpira vsem, tudi tistim, ki so bili v družbi pogosto prezrti ali odrinjeni na rob. Glasba je pri njej vedno povabilo – k sodelovanju, slišanosti in pripadnosti.
Učenje, ki spreminja
Cvetka se uči nenehno. Udeležuje se seminarjev, bere strokovno literaturo, izmenjuje znanje z glasbeniki in pedagogi ter ostaja radovedna do sveta okoli sebe. Ob tem pogosto poudarja, da je bil eden njenih najglobljih virov modrosti preprost, a močan zgled njene mame, ki jo je naučila, da lahko skromnost in radovednost hodita z roko v roki.
Ko je prevzela vodenje odraslega zbora, se je znašla pred veliko preizkušnjo. Brez predhodnih izkušenj in brez jasne poti, ki bi ji jo kdo pokazal, bi se lahko ustavila. A tega ni storila. Izziv je sprejela kot priložnost za rast. Prav ta drža jo spremlja vse življenje: kjer drugi vidijo oviro, Cvetka išče možnost za učenje.
Skupnost kot gonilo
Pod njenim vodstvom je zbor Revoz postal prostor, kjer note brišejo razlike med ljudmi, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto ločuje marsikaj. Cvetka je k petju vabila tudi tiste, ki so bili potisnjeni na rob, in v skupnem glasu iskala mostove čez razlike, ki jih predsodki pogosto poglabljajo.
V programih za starejše glasba deluje kot spodbuda za um, dušo in srce. Petje ni le vaja glasu, temveč tudi vaja spomina, pozornosti, vztrajnosti in medsebojnega poslušanja. Še pomembneje pa je, da ljudem vrača občutek, da so del skupnosti.
»Dan brez učenja je izgubljen dan« pri Cvetki ni le lepa misel. Je njen način življenja.
Krog znanja
Cvetka ve, da se glasba ne prenaša le z notnega papirja. Prenaša se iz človeka na človeka – z glasom, zgledom, potrpežljivostjo in zaupanjem. V okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje ustvarja prostor, kjer se starejši ne učijo le petja, temveč znova odkrivajo, da so tudi sami nosilci dragocenega znanja, izkušenj in modrosti.
V tem krogu se znanje ne pretaka le v eno smer. Mentorica uči udeležence, udeleženci pa s svojimi življenjskimi zgodbami, pogumom in vztrajnostjo bogatijo tudi njo. Iz tega vzajemnega dajanja in sprejemanja raste skupnost, ki je močnejša od kateregakoli programa na papirju.
Preizkušnje na poti
Cvetkina pot ni bila vedno lahka. Finančna stiska v mladosti ji ni omogočala šolanja, o katerem je sanjala. Ko je prevzela odrasli zbor, ji je manjkalo izkušenj in podpore nekoga, ki bi ji pokazal, kako naprej.
Srečala se je tudi s stereotipi o starosti – s prepričanjem, da se starejši ne morejo več učiti, razvijati ali ustvarjati na novo. A prav tem tihim predsodkom se je zoperstavljala znova in znova. Ne z velikimi besedami, temveč z delom. Z vsako vajo, z vsakim nastopom, z vsakim udeležencem, ki je ob glasbi odkril, da še vedno zmore.
Preobrazba
Cvetka Krampelj je iz deklice z otroškimi sanjami zrasla v glasbeno mentorico z izjemnim pedagoškim čutom in globoko predanostjo ljudem. Spoštovanje si je pridobila z desetletji dela, s potrpežljivim vodenjem zborov in z razumevanjem, da je glasba lahko veliko več kot umetniški izraz.
Lahko je naravno zdravilo za dušo. Lahko je prostor srečanja. Lahko je začetek nove samozavesti. Lahko je način, kako posamezniki in skupnosti znova najdejo svoj glas.
Romske ženske je z glasbo povabila v kulturni prostor, ki jim je bil prej pogosto zaprt. Starejšim je pokazala, da ustvarjalnost nima roka trajanja. Pevkam in pevcem je dala občutek, da njihov glas šteje.
Hvaležnost njenih udeleženk in udeležencev, ki jih ljubezen do petja spremlja tudi daleč zunaj pevskih vaj, je njen tihi, a globoki odgovor na vprašanje, ali je bilo vredno. Bilo je. In še vedno je.
S prejemnico Priznanja ACS 2026 se je pogovarjal Darijan Novak.
