Franci Šali, vedno tovariš v sozvočju narave in ljudi

»Srce je vodilo-zastrto krmilo; o, da ga ne bi človeštvo zgubilo.« Na vrtni stezi, str. 44

Literarno jutro smo si na Četrtkovem srečanju Univerze za starejše RIC Novo mesto privoščili, ker takrat še dobro sprejemamo in si naberemo lepote za cel teden. Takega nam je pripravil Frane Umek, tudi sam pesnik, in prvi bralec pesmi našega gosta Francija Šalija. Z njima sta s flavto in violino spremljali pesmi njegova vnukinja Ajda Plankar in Ajda Rudolf, prijateljici za vedno. Učenki sta Glasbeno šolo Marjana Kozine že večkrat predstavljali in navdušili poslušalce. Da beseda da moč in z njo lahko delaš čudeže, dokazuje naš gost, ki je poleg 12-ih zbirk pesmi v času korone izdal še sedem novih in je osma že pripravljena. Tako ustvarja in pušča sledi za sabo učiteljiščnik, ki ni učil, ker so ga kmalu speljali v politične vode. Je pa kot direktor Dolenjske založbe in Muzeja dobro poskrbel za njuno poslanstvo. Raziskovalec po duši, sociolog po srcu in človek z dušo, posluhom za naravo in ljudi. Njegove v koroni nastale zbirke: Njive, Martinovo, Na vrtni stezi, Razred, Tesnoba, Berač, Utrinki in Razodevanja, v pripravi, že z naslovi nakazujejo vsebino. Kar težka naloga za Franeta, kako to predstaviti v tem omejenem času. Zelo zanimive misli in čutenja je izpovedal naš gost, ko je predstavljal svoje videnje in ocenjevanja sveta, ki je za nas vedno bolj čuden. Vrednote in nekdanje vcepljene navade ta čas ruši in nas pušča brez besed. V skrbi za mlade, ki rastejo v tem svetu, se sprašujemo, kaj bo iz tega nastalo. Toda njegova pesniška izpoved seže do srca in začutiš njegovo pripadnost zemlji, njivi, ljudem, vinogradu. Ta se naseli tudi v nas in nam polepša dan. Začarani v besede in glasbo smo zapuščali učilnico.

Škoda, da sporočila pesmi ne sežejo v mnoga srca, saj bi bilo življenje lepše in za vse bolj prijazno. Tako je bilo vedno, da je bralcev poezije manj kot pesnikov. Tako se je pošalil Tone Pavček, ko je svoje pesmi predajal z razširjenimi rokami med poslušalce. Menda res ta dolenjska polja in reke izvabijo najlepše besede. Mehkoba pokrajine oblikuje tudi značaje ljudi, da znajo drugim povedati, kako jim je lepo, hudo, težko, a o vsem tudi veselo in navdušeno pesnikujejo. Hvala za lepo dopoldne, za razkošje knjig, ki bodo sedaj v naših rokah podaljševale in prenesla ta občutja pesnika tudi nam. Veselimo se ustvarjalcev v naših letih, ki dokazujejo, da še nismo za odpis. Berite zase druge zgodbe, tudi pesmi, te so kratke, a dobro zadenejo. Prepustite se jim! Na vseh področjih sodelujemo in se trudimo, da smo še živi in uživamo. Besede imajo čudežno moč, če beremo.

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.
Fotografije: Anita Jakše, vodja Univerze za starejše RIC Novo mesto

 

© 2022

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media