Hudomušno in prešerno z Alenko Veber
Veselili smo se načrtovanega Četrtkovega srečanja Univerze za starejše RIC Novo mesto. Z Alenko smo se srečevali že dolgo, obiskali smo njeno Rihtarjevo domačijo in bili potniki njenih izletov. Energična, glasna, (za nas je to pomembno), se je vrnila k nam po premoru. Ta čas je skrbela za svojo mamo, gostila obiskovalce svoje domačije in sejala nalezljivo ljubezen do svojega Babnega Polja tudi med nas.
Lepoto pokrajine začutimo ob posebnih barvnih odtenkih trav in dreves, po miru in tihoti, ki te prevzamejo. Ne čudim se, da se je po tridesetih letih življenja in dela v Ljubljani vrnila v svoj kraj. Kot samostojna podjetnica je lovila ravnotežje med skrbjo za mamo in delom za ljubi kruhek kot fotografinja, turistična vodnica, mentorica študijskih krožkov in predavateljica. Z njeno prvo knjigo Kolo sreče in objavami o dogodkih na njeni domačiji smo ohranjali stik z njo. Danes pa je spet prišla med nas, obogatena z bolečino smrti ljube mame in z dobrim znanjem in izkušnjami Alzheimerjeve bolezni in demence, ki bo tema njene naslednje knjige.
Za to srečanje pa je izbrala zanimive naslove iz knjige Sledi. V njej je objavila svoje radijske prispevke radijske oddaje Duhovne misli. Z njimi nas vsako jutro preko radijskih valov oskrbijo za nov dan, ki naj bo dobro naravnan, da je vsem dobro. V naših življenjih puščamo vidne sledi, a tudi sledi čustev, odnosov prizadevanj in hotenj. Te ostanejo in jih je težko izbrisati, z njimi živimo. Vsak v tej verigi odnosov oblikuje življenje sebi in drugim. Zato pazimo, da ne ranimo sebe in druge. Imejmo radi živali, rastline in ljudi, drugih ni!
Kar 61 babjepolskih odkruškov je v tej knjigi in vsak od njih ti pusti sledi in o njih razmišljaš še dolgo. Nasmejana in polna novih izkušenj se je podpisovala v knjige, ki nas bodo učile in spominjale na lepo srečanje z njo. V prvi knjigi Kolo sreče smo se modrili ob iverih, sedaj v knjigi Sledi ob odkruških, ki so nastali v pokrajini, polni še starih besed in dokazov o naši preteklosti. Naša predavateljica jo oživlja in ohranja v svojih zanimivih pripovedih o življenju, ki tke tanke niti med ljudmi. Sama je polna znanja in zna v nas izvabiti najboljše, zato so njena predavanja prijetna. Zadovoljni smo se z njo družili še ob kavi in že je hitela naprej.
Srečno na vseh poteh ji želimo!
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.
Fotografije Anita Jakše, vodja Univerze za starejše RIC Novo mesto.
