Pravljica za državljane

Pred davnimi leti so pod Alpami živeli veseli in pridni ljudje. Ljubili so življenje in delo, se veselili setve in žetve. Uživali so v lepoti travnikov. Raznobarvni cvetovi so vse leto z različnostjo vonjev in barv bogatili travnike in deželo. Z obredi in žegnanji so častili boga in oblast, se obojih bali, zato so bili ponižni in strpni do drugačnih. Pisanost travnikov je razveseljevala ljudi in jim lepšala življenje. Računali so na svoje Petre Klepce in tudi kralj Matjaž še čaka na svoj čas. Pa so prišli hudi časi. Tujec je domovino zagrnil v črnino, saj je veliko ljudi umrlo za svobodo živih. Pa je črno barvo prekrila rdeča in zavladala povsod. Ljudje so se vozili z rdečimi tablicami v rdečo stavbo. Ostali so ostali brezbarvni. Vsi pa so gradili porušeno domovino, si gradili palače in hiše, vikende, zidanice in tovarne. Vanje so hodili služit ljubi kruhek, šolali so otroke in se veselili napredka..V enobarvni deželi je bilo res enobarvno, a ljudje so mislili, da jim gre dobro, dokler ni zmanjkalo… rdeče barve.

Prišel je čas osamosvojitve. Končno svoji bomo delali le zase! Ljudje so postali samosvoji, rdeča barva je postala nevarna. Pripadnost rdeči barvi so pripisovali soncu, pritisku ali modnim ukazom. Nova država je postala raznobarvna: črna, bela, zelena,tudi rožnata. Spreminjanje barv je postalo nalezljivo, modro in donosno. Še vedno se z velikimi avtomobili vozijo v isto zgradbo, kjer pogosto spreminjajo stole, opremo, sedežni red…Tablice niso več rdeča, stavbe ne naše, vse je postalo moje, moje. Tovarne do dobile nove lastnike, delavci so ostali brez dela. Zaposleni so ostajali  brez plač, zavarovanja, sigurnosti. Navidezne sloge in enakopravnosti ni več, zato pa veliko brezpravnosti in krivic. Moč glasu oblasti je preglasila glas ljudstva, ki je naivno čakalo, da bo zaživelo v obljubljeni pravljici. Raznobarvna  dežela je postala revnejša in slaba mati ljudem, ki morajo živeti tu in te dežele noče zamenjati zaradi slabe oblasti. Ljudje so postali neobčutljivi za stiske drugih, vidijo le sebe. Postali so podobni oblasti. Imetje je izpuhtelo, nihče se ničesar ne spominja, nihče ni kriv.

Pa je spet prišla pomlad in nov čas. Odslej bodo v deželi vladali in živeli vsi, ki jo imajo radi.Za njen blagor so pripravljeni, delati, skrbeti, potrpeti in prisluhniti. Poštenost, pridnost , sočutje, solidarnost in zadovoljstvo so spet postale vrednote. Po njih se bomo ločili in zaradi njih se ne bomo izgubili v velikem loncu Evrope. Zaradi jezika, kulture in značaja bomo Evropo bogatili. Zavrtimo prstane in čarobne palice,da se bo to zgodilo! Oblast in ljudje bodo zaživeli srečni. Ta  dežela je naš dom, zato jo imejmo radi! KONEC  nenavadne , pravljice!

Zapisala Lizika Vardijan

© 2024

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media