Štiri babice in še kdo s Klativitezom v Indijo

Težko smo čakali na to predavanje o Indiji. Kar 61 poslušalcev Univerze za starejše je prisluhnilo zanimivi zgodbi. Predavanje je pripravila Alenka Podkrižnik s pomočjo prijateljic Milko, Bredo in Meto. Pridružila se jim še študentka Tina. To potovanje, dolgo 13000 km, so v 5 tednih opravile z Metodom Filipičem, lastnikom avtomobila Klativitez, težkokategornik oz. gasilski kamion, predelan v avtodom. Metod je bil voznik, vodič in odličen šef kuhinje, ki jih je razvajal z odličnimi jedmi. Za veliko smeha je poskrbel Štajerc Marjan.

Korajžna dekleta so se na to pot odpravila leta 2013 od januarja do marca. Pot so začela v Šmarjeških Toplicah in čez Hrvaško, Srbijo in Bolgarijo so samo potovali, v Turčiji pa si ogledali znamenito Kapadokijo. Pot skozi Irak jih je vodila po visokogorskih cestah 2000 m in več nad morjem, kjer so bile noči z zvezdnatim nebom posebno doživetje, vendar le po Kurdistanu. V Iraku so videvali le moške. V Iranu so srečevali zelo prijazne in gostoljubne ljudi, vsi nasmejani, ženske, pokrite z rutami, so zelo komunikativne. Ogledali so si Esfahan s čudovitim trgom in Imamovo mošejo, Yazd in Jamesovo mošejo in Bam, oz. Arg-e-bam, ki ga obnavljajo.

Videli so mošeje in spoznali zanimivo arhitekturo, prijazne ljudi, ki so jih z zanimanjem sprejemali. Pogrešale so ženske, saj so bili na ulicah le moški in otroci. V Pakistanu je bil napad na tržnici dva dni pred njihovim prihodom, zato so bili dobro varovani, saj so dobili policijsko spremstvo, bili so zelo zaščitniški do turistov. Pakistan je glasen, barvit (npr. kamioni) in umazan, vsa mesta so ena sama tržnica.

Končno so prestopili mejo in dospeli v Indijo. Ogledali so si Zlati tempelj v Amritsarju, kjer živijo Sikhi. Doživeli indijsko poroko in bili povabljeni v bogato indijsko družino, tam prespali in okušali njihovo tradicionalno hrano. Na tej poti so obiskali templje in tržnice, užili hotelske usluge in se tudi sami pokrili z rutami, se prilagodili njihovemu načinu prehranjevanja. Čudile so se ženskam v sarijih na gradbišču. Povsod so se počutili sprejete in ljudje so bili srečni, čeprav niso živeli v razkošju. Prav od tod spoznanje, kako malo je potrebno za preživetje. Strpnost in ponižnost sta potrebna za tako pot, a tudi veliko korajže in vzdržljivosti.

Po predavanju so požele velik aplavz in ob čaju smo izvedeli še kaj o tej poti in o njih. Hvaležni smo, da so med nami taki ljudje, ki znajo uživati tudi, ko delijo svoje znanje in spoznanje drugim.

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše
Fotografije Milka Krese, članica Univerze za starejše