Hrana tako in drugače
»Hrana naj bo tvoje zdravilo in tvoje zdravilo naj bo hrana.«/Hipokrat
Na Četrtkovem srečanju Univerze za starejše RIC Novo mesto smo spoznavali marsikaj o hrani. Kar trije četrtki so se dopolnjevali: Najprej nas je Nina Gramc poučila, kako važni so letni časi za prehrano in naše organe. Narava nam pomaga in že od nekdaj nam pravi čas ponuja prava zelišča in rastline. To smo v mladosti že poznali, zdaj pa smo se spomnili, da smo to že delali. Narava ima svoj cikel in hrana jo v tem podpira. Tako nam spomladi, ki je čas za čiščenje jeter, pašejo grenčine v rastlinah. Poleti je pomembno srce, zato pomagamo pri pogonu krvi s koprivami, zrni ajde, prosa. Pozno poletje vranico krepimo s hrano sladkega okusa. Jeseni poskrbimo za pljuča, debelo črevo in kožo. Krepi jih kokošja juha, pekoča hrana, ingver. Pozimi pa je treba poskrbeti za ledvice, ki so izvir energije in jih slabi strah. Krepijo jih oljke, fižol, svinjina in toplota. Naturopati prisegajo na sezonsko, lokalno in živo hrano, na preprostost prehranjevanja. Mi smo tako že živeli in se ob tem predavanju spet spomnili na to.
V drugem delu smo z razstavo Prehrana skozi čas člani Mavrice videli sozvočje naravnega ritma tihožitja. O njihovem delu je spregovorila Alenka Zupan, predsednica društva LKD Mavrica. Kar 14 članov nas je razveselilo z 29-imi deli v različnih tehnikah. Seveda smo spet poslušali učence Glasbene šole Marjana Kozine, ki so nam kot godalni trio Anabela Šincek, Sofija Schuster in Ana Kapš pod mentorstvom Petre Božič zaigrali skladbe Vivaldi: Preludij in Joseph Haydn: London trio št.1, Allegro moderato. Napovedovalka njihovih razstav Tara Božič pa nas je s svojo pesmijo Usoda bitij spet opozorila na naš odnos do živali, ki jih imamo radi, a jih jemo. Nas je tega sram? Imamo slabo vest?
Naslednji četrtek pa smo v Pogovorih o… govorili o jedeh, ki so nas (z)redile. Naša generacija je zrasla ob skromni hrani in lokalnih jedeh. Vse stvari so zrasle doma brez škropiv. Tudi obilna ni bila in naše mame so ustvarjale iz nič za velike družine. Večina ni užila veliko dobrega, zato sedaj jemo za nazaj. Vrstniki, ki so zrasli v drugem prijaznejšem okolju, niso stradali kruha ne mesa. Znali so deliti in tako uživali v blagostanju. Danes radi jemo jedi naše mladosti, jedi na žlico vedno pobožajo naša usta in prebudijo mladostne spomine.
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.
