Intervju - Veronika Žurga
Marca bo minilo eno leto, odkar je Veronika Žurga obiskala Svetovalno središče Novo mesto in postala naša prostovoljka. Veronika je po naravi odprtega duha, rada se uči in spoznava nove stvari. Energijsko se polni z branjem knjig in sprehodi v naravo.
V pogovoru je podala krasen vpogled v svoje delo, kjer tujcem nesebično daruje svoj čas in znanje ter jim nudi učno podporo pri samostojnem učenju slovenščine. Se torej prostovoljstvo splača? Veronika poudari, da če se ga lotiš zato, da se ti bo splačalo, se ti najverjetneje ne bo. Če pa zanj najdeš prave razloge, če želiš narediti nekaj dobrega za druge, boš gotovo na koncu na boljšem tudi sam. Prostovoljstvo prinese toliko dobrega. Najpomembnejši element za razvoj empatije je prav komunikacija in spoštovanje raznolikosti ljudi, s katerimi dela. Zgraditi je potrebno medosebni odnos, kjer se osebe posluša in se jim poda odgovore. In ravno to Veronika ima, saj razume, s kakšnimi ovirami in izzivi se srečuje nekdo, ki se spoznava z novim jezikom.
Veronika, ali se nam lahko kratko predstavite?
Predvsem bi rekla, da sem oseba, ki jo zanimajo številna, zelo različna področja. To je tudi razlog, da sem študirala filozofijo in primerjalno književnost, saj gre za študij, ki ponuja izjemno širino. Trenutno sem zaposlena v knjigarni, kjer sem še naprej povezana s knjigami. Po študiju sem še nekaj časa živela v Ljubljani, predlani pa sem se preselila v Novo mesto in tako sedaj živim tudi bliže domačega kraja, prihajam namreč iz Dobindola.
Kje ste izvedeli za Svetovalno središče Novo mesto?
Že prej sem poznala RIC kot izobraževalni center v Novem mestu, nisem pa vedela veliko o programih, ki se tu izvajajo. Po selitvi v Novo mesto sem se začela bolj zanimati za to, kakšne dejavnosti so na voljo v Novem mestu. Prijatelj Kristijan Kiseljak, ki je tudi moj bivši sošolec, je ravno takrat delal v okviru Svetovalnega središča Novo mesto. Predstavil mi je številne možnosti izobraževanja in aktivnosti v središču, kar je bila ravno prava spodbuda, da sem bolj intenzivno začela razmišljati o svojih možnostih udejstvovanja.
Ljudje prostovoljijo iz različnih razlogov. Prostovoljci nesebično darujejo svoj čas, trud, znanje … Kako se je pričela vaša zgodba o prostovoljstvu?
Kot rečeno je moje zanimanje spodbudil Kristijan, ki mi je predstavil prostovoljstvo znotraj Svetovalnega središča. Ideja prostovoljstva se mi je vedno zdela plemenita in zanimiva. Ker delam izmensko, sem vsakič, ko sem razmišljala o vključitvi v prostovoljstvo, imela pomisleka glede organizacije časa. Kristijan pa mi je dejal, da je možno termine prilagoditi ter jih uskladiti glede na mojo časovno razpoložljivost. To mi je močno olajšalo odločitev.
Kristijan me je nato povezal z Ano Marijo Blažič, ki mi je prijazno in podrobno obrazložila, kako deluje prostovoljstvo v okviru Svetovalnega središča. Dorekli sva vse potrebno in kmalu zatem sem začela. V veliko pomoč so mi bili nasveti in gradiva, ki mi jih je pripravila Ana Marija. S tem sem dobila odlično in prepotrebno podporo, da lahko izvajam kvalitetne in zanimive učne ure. Pohvaliti moram tudi organizacijsko plat, saj za vse poskrbijo v središču. Najprej je bil pri tem moja povezava Kristijan, trenutno pa odlično sodelujeva z Zvonko Potočar. Zvonka obvešča udeležence o terminih in nam pripravi vse potrebno za izvedbo učenja slovenščine. Tako udeležencem kot meni je vedno na voljo, če potrebujemo nasvet ali pomoč.
Kaj je bil vaš razlog, da ste se odločili za učno podporo pri učenju slovenščine?
Med številnimi različnimi dejavnostmi me je najbolj pritegnila možnost učne podpore pri samostojnem učenju slovenščine za tujce. Tudi sama se rada učim tujih jezikov, obenem pa se mi zdijo jeziki, tudi slovenščina, izredno zanimivi; zanima me njihova struktura, pravila in posebnosti. Učna podpora pri slovenščini se mi je zato zdela odlična možnost, da svoje znanje in zanimanje prenesem na druge. Zdi se mi, da lahko zaradi tega, ker se sama še vedno aktivno učim tujih jezikov, tudi do neke mere razumem, kakšne ovire in izzive ima nekdo, ki se spoznava z novim jezikom. Tako lahko z udeleženci skupaj raziskujemo in premagujemo izzive pri učenju.
Odločitev se je vsekakor izkazala za pravilno, saj zares uživam. Okolja, v katerih poteka učenje, pa tudi nasploh izmenjava znanj ter informacij, so zame prostor navdiha, saj nam omogočajo, da vseskozi rastemo in se izpopolnjujemo.
Biti prostovoljec. Kaj za vas to pomeni?
Ob prostovoljstvu pomislim na zares široko paleto pozitivnosti. V današnjem času, ko pogosto poslušamo o prevladi individualizma, obenem pa tudi o tem, kako pomembno je, da si vzamemo čas zase, se mi zdi prostovoljstvo ena od svetlih možnosti, kako obogatiti čas sebi in drugim.
Pravzaprav gre za preprosto početje, pri katerem največ šteje čas, ki ga posvetimo drugim. Tu ni v ospredju vsak posameznik z individualnimi cilji, ampak gre za širšo povezanost, pri kateri se zaradi sodelovanja pozitivni učinki pomnožijo.
Pomembno se mi zdi tudi, da prostovoljstvo povezuje najrazličnejše ljudi. V skupini, ki ji nudim podporo, imamo vsi drugačno ozadje, prihajamo iz različnih krajev, izhajamo vsak iz svojih izkušenj in navad. Zdi se mi, da prostorov s takšnimi srečanji ni prav veliko, zato so toliko bolj pomembni. Ko namreč to, kar prinesemo s seboj, združimo, nastane neka nova, obogatena celota, iz katere lahko nato vsak črpa novo energijo.
Če se odločimo za prostovoljstvo, zagotovo storimo veliko dobrega tudi zase. Prepričana sem, da vsakem človeku koristi občutek, da k nečemu prispeva. S takšnim udejstvovanjem lahko res ogromno pridobimo, saj nas opolnomoči in nam daje moč in pogum za nove izzive. Tako čas, ki ga vložimo v prostovoljstvo, pravzaprav vložimo tudi vase.
Marca bo že eno leto, odkar sem prostovoljka na RIC-u; vsak teden se veselim našega druženja, ker se vedno tudi sama kaj novega naučim. Predvsem pa na srečanju vsakič pridobim zvrhano mero pozitivne energije.
Poleg vsega, s čimer se ukvarjate, imate še kakšen skriti hobi, ki bi ga delili z drugimi? Katere so vaše največje vrline?
Predvsem rada uživam v preprostih stvareh. Izjemno rada berem, ker mi knjige odpirajo vrata v številne neznane in zanimive svetove. Prav tako rada gledam filme ali si ogledam kakšno gledališko predstavo.
Najbolj pa me pomiri in sprosti narava; obožujem sprehode, na katerih lahko samo opazujem drobna dogajanja okoli sebe. Z veseljem odkrivam tudi nove kotičke in sprehajalne poti po Sloveniji, še toliko bolj je to zabavno v družbi kužkov.
Kot sem že omenila, me zanimajo tuji jeziki. Poleg angleščine in nemščine sem se nekaj časa učila tudi španščine in ruščine. Za dalj časa pa je z mano ostala francoščina; po enoletnem tečaju sem se lotila samostojnega učenja, s katerim še vedno nadaljujem, saj v tem res uživam.
Moji hobiji so najbrž hkrati vzrok in posledica tega, da sem po naravi zelo odprtega duha, rada se učim in spoznavam nove stvari.
Za konec, ali bi želeli še kaj sporočiti ostalim, ki želijo svoje znanje in veščine posredovati naprej?
Na prvem mestu to, da naj le pogumno zakorakajo v raziskovanje možnosti, kako bi lahko svojo željo uresničili. Zares svetujem, da se obrnejo na kakšno organizacijo, ki jim bo predstavila morda še nepoznane možnosti udejstvovanja. Na ta način bodo lažje odkrili dejavnost, ki odgovarja njihovim veščinam in prostemu času – vse to lahko zagotovo potrdim s svojo izkušnjo.
Predvsem pa šteje vsaka pozitivna gesta, naj bo še tako preprosta. Zavedati se moramo, da lahko vsak z nečim prispeva k lepšim in bolj polnim trenutkom, iz katerih vsi napredujemo in postajamo bogatejši.
Intervju je opravila Ana Marija Blažič.
Intervju si lahko preberete tudi v ACS e-novičkah.
Financerji