Krog pod Mirno goro
V torek 28.marca, v čudovitem sončnem, a malce svežem jutru, se nas je pri TUŠ-u zbralo 17 "deklet,"željnih hoje.Razporedile smo se v štiri avtomobile in se mimo Birčne vasi, Uršnih sel in Rožnega dola zapeljale v Vrčice, kjer smo parkirale avtomobile in vzele pot pod noge.
Po krajši asfaltni cesti, smo prešle na makadamsko, ki nas je pripeljala do razpotja stare in nove ceste za Planino in dalje na Mirno goro.Me smo šle po stari, skrajšale nekaj ovinkov po stezi skozi gozd in spet prišle na cesto pri obeležju po nesreči ustreljenega lovca.Pot nas je peljala mimo nekdanje kočevarske vasice Kleč, kjer stoji lično obnovljena lovska koča in nekaj zidu stare cerkvice, ki daje slutiti, da je tu nekoč obstajalo naselje.Ko smo prisopihale na ravnico nad Kleč, se nam je odprl čudovit pogled na vrh Mirne gore, s planinsko kočo. Naša najstarejša pohodnica si je dala duška in na ves glas zavriskala.To je ponovila še kar nekajkrat na poti.
Prišle smo do razpotja s številnimi smernimi tablami, kjer cesta v desno zavije proti Gačam. Ker smo imele za seboj že lep kos poti in ker je klopca ob kažipotu, prav vabila, da sedemo nanjo, smo naredile postanek za malico.Po oddihu smo krenile po cesti proti Gačam, premagale še zadnjo vzpetino in prišle do druge opuščene kočevarske vasi Škrilj, ki je nekoč premogla pet hiš i 26 duš.To so najvzhodnejše s nekoč Kočevskimi Nemci naseljene vasice. Na Škrilju je bil gozd zelen od čemaža in seveda se naše pohodnice niso mogle upreti, da ga ne bi nabrale v tem neokrnjenem, res čistem predelu.Naenkrat so bili nahrbtniki polni te zgodnje pomladanske dobrote.Dobre volje smo se po stezi skozi gozd, začele spuščati v dolino. Gozd, ki je bil še pred štirinajstimi dnevi bel od teloha, je bil roza barve.Podrast je bila prava paša za oči: bele veternice, plavice, ponekod rumene trobentice in posamezni grmički dišečega volčina,ter zelana drevesa ileksa, ki je še premogel rdeče zimske jagode. Kaj kmalu, smo že rahlo utrujene, saj je bilo za nami že tri ure hoje, prispele na prostrane košenice, kjer se vse do zime pasejo konji in krave.Pred nami je bila še zadnja vasica Blatnik, v kateri, pa je nekaj naseljenih hiš in porušena cerkev, ki jo prerašča bršljan.Šle smo mimo opuščenih in nekaterih napol porušenih hlevov, ki so bili še v času Jugoslavije polni živine.Prečkale smo manjši potok, prišle na glavno cesto za Belo Krajino in le nekaj korakov je je bilo potrebnih do naših avtomobilov, kjer smo zašpilile klobaso. Ene bolj, druge manj utrujene, smo po treh urah in pol na poti, vse zadovoljne(vsaj tako mislim) in polne sončka v sebi posedle v avtomobile in se odpeljale proti domu.
Zapisala Metka Škedelj, članica študijskega krožka Potepanja po ...