Modrice in modrosti življenja
»Če bi vsaka modrica modrost rodila,
bi bili najbolj plodna njiva.« L.V.
To zadnje aprilsko Četrtkovo srečanje v Univerzi za starejše RIC Novo mesto smo pričakovali z radovednostjo, saj smo z vsebino in napovedjo bili opozorjeni in smo se nanj lahko pripravili. Naš novi član Univerze za starejše je postal dr. med. spec. psih. Cveto Gradišar. Svoje izkušnje in znanje je želel podeliti tudi nam. Še vedno ne sprejemamo pomoči psihiatra tako samoumevno kot kirurga in odlašamo, tudi odklanjamo misel nanjo: Mi pa že nismo nori! V skupinah smo sedeli za mizami, dobili dodatne in nove zapise o temi tega dneva. Najprej se je predavatelj predstavil in pokazal tudi svoje knjige: Sotočje družinskih odnosov, Nasmeh duše-poklon zdravju, Aforizmi in miselni utrinki. Iz teh knjig so izpisane misli in predstavljena poglavja iz knjige na naših listih. Posebno je poudarjen pomen družine, matere svečenice in zanj zelo pomembnega očeta. V mnogih ponazoritvah je svoja avtorska spoznanja in raziskovanja objavil v knjigi in dokazoval, da človeka razdvajajo oddaljene bližine človeštva in brezbrižnost. Poti do ljudi vodijo po srčnih bližinah, ki so večkrat prepredene z ovirami. Drobne pozornosti in prijazne besede zdravijo dušo, osončijo obraz in izvabijo nasmešek.
Čeprav smo mi starejši že naredili, kar smo takrat znali kot najboljše, lahko zdaj opazujemo, kako nam je uspelo. Brez krivde in hudega očitanja lahko ugotavljamo, da je svet drugačen, slabši in za nas vedno bolj čuden. Smo dobro pripravili otroke za ta svet? Sedaj smo jim lahko le dobra podpora in dober zgled. Za nas je važno, da ta del življenja dobro preživimo in poskrbimo za dobro počutje. Za tegobe telesa v tem obdobju pa dobivamo signale in jih rešujemo po svoje. Verjetno pa nam za dobro počutje pomaga občutek, da še lahko marsikaj lepega naredimo, vidimo, doživimo. To nam je spodbuda, da zdržimo do naslednjega dne. Naslednji dan pa je izziv, da doživimo spet kaj lepega. Živimo sedaj in tu!
Mnogo znanja in izkušenj je naš predavatelj dobil v tako dolgem stažu služenja kot psihiater- vrtnar duše. Težke zgodbe alkoholikov, ločencev, žalujočih, ljudi s travmami otroštva so tudi zanj bile obremenitev. Tako je svoja čutenja prelil v aforizme, ki kar iskrijo v pripovedi. Aforizmi pa niso preprosti, zato dobro zapolnijo možgane poslušalcev. Tako do pogovora, dialoga ni prišlo. Kdo pa se bi izpostavljal pred vsemi? Kaj bodo pa ljudje rekli? To so naše miselne zavore, ki oblikujejo tudi naš odnos do sebe. Zato ostajamo v oddaljeni bližini brezbrižnosti drug do drugega. Na iskreno vprašanje: »Kako si?« pogosto dobiš klofuto: »Dobro in še se izboljšuje.« V prevodu: »Kaj te pa briga, brigaj se zase!« Tako postajamo vedno bolj tujci, čeprav nekoč sodelavci, sosedje, prijatelji. Še sreča, da gredo mladi mimo nas kot mimo nikogar, da ostajamo vsak na svojem. Pa smo bili tudi mi otroci, mladi, zaposleni, dejavni marsikje. Tako se oddaljujemo in ostajamo sami, osamelci med množico ljudi, med katerimi človeka več ni. Nimamo vsi sposobnosti, da bi modrice spreminjali v lepe misli in tako plemenitili svoj značaj. Morda nam taka druženja odprejo nove poglede na ta svet, ki bo brez nas še slabši in manj sočuten. Tu smo sedaj in lahko spremenimo vsaj sebe, da bomo lažje živeli vsaj s sabo.
Zahvala Ivane Parovel v imenu vseh je bilo plačilo za zanimivo iskrenje misli in spoznanj predavatelju. Naj modruje še dolgo!
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.
