Moje mesto Novo mesto
To je bila tema aprilskih Pogovorov o … na naših Četrtkovih srečanjih Univerze za starejše RIC Novo mesto. Spet nas je presenetila Neži But, naša ambasadorka učenja. Pri Ciglerjih je zgodovina doma, ljubezen do mesta pa večna, saj hranijo veliko dokumentov in znanja o preteklosti mesta. Iz knjige Kranjska mesta, ki jo je rešil oče, ko so Italijani grmado knjig namenili ognju, je Neži črpala podatke. Knjigo je 1885. v Novem mestu natisnil in založil J. Krajec. Po raznih virih pa sestavil P. Florentin Hrovat, vodja deške šole. V njej je zapis 14 slovenskih mest. Sam avtor pa je prepričan, da je potrebno znati zgodovino znamenitih krajev naše domovine. Ta knjiga je bila last Društva rokodelskih pomočnikov, njen član pa je bil tudi Nežkin oče. Lep dokaz, kako je bila knjiga dragoceno imetje za društva in ljudi v njih. Avtor je moral »mnogo čitati, da se je dobilo le kaj malega zlasti za nekatera mesta«. O Novem mestu pa so priče starodavnosti, saj ga je opisoval že Valvazor v času Rimljanov. Ko je 7. aprila 1365 leta nadvojvoda Rudolf lV. Habsburški podelil ustanovno listino, je z njo podelil mestne pravice Novemu mestu. V mestu je bilo cesarsko kraljevo glavarstvo, deželna in mestno delegirana sodnija. Za izobraževanje je skrbela višja gimnazija, 1746. je zanjo poskrbela Marija Terezija, štiri razredna deška in dvorazredna dekliška šola ljudska šola. Mesto je dobilo Prvi narodni dom, ki je dokazoval, da so v mestu živeli zvesti sinovi Slovenije. Sploh je v tem kratkem času življenja naredil veliko dobrega, zato so ga imenovali Ustanovitelj. Mesto je obogatelo, postalo varno, bil je čas blagostanja in dobro varovano pred Turki. Požari in kuga in lakota pa so mesto redno preizkušali, da so ga redno obnavljali.
O njem so pisali pesmi, slikali so ga in še danes mu posvečajo svoje misli, ko mu pojejo hvalnice in ga rišejo. Kulturno življenje je vtkano v njegovo sedanjost, ko opevajo njegovo preteklost. Lepota pokrajine pa bogati vse, ki živijo v njem in jo opazijo. Sedaj se ponašamo z najlepšim in največjim trgom, ki vabi in kliče, da ga napolnimo ob zanimivih dogodkih. Po tem težkem času epidemije bomo vsi potrebovali nekaj časa, da bomo upali uživati v družbi in se veseliti skupaj. Mesto naredijo ljudje, zato mu Novomeščani čestitamo za 657 let. Staro je že toliko, a je še vedno novo.
Za nas pa je bila to ura ponovitve, osvežitve, vsekakor pa srečanje z zgodovino in sedanjostjo kraja, v katerem živimo. Važno je, da čutimo pripadnost. To pa je možno, če o njem veliko vemo in spoštujemo ljudi, ki so v njem živeli, ustvarjali. To delajo danes drugi in tudi ti bodo kmalu zgodovina. Za sabo puščamo sledi in lepo jim je slediti!
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.