Na pot v Tadžikistan
Potovanja, ki jih doživljamo, ko nas po svojih poteh vodi doktor Franci Kokalj, nas zaznamujejo še dolgo. Tako je bilo tudi prvo novembrsko Četrtkovo srečanje Univerze za starejše RIC Novo mesto.
S svojimi prijatelji so septembra 14 dni spoznavali Tadžikistan. Ta gorata dežela v srednji Aziji gosti veliko narodov. Na Pamirju živi 25 narodov in toliko je tudi jezikov. Uradni jezik pa je ruski. 90 % ljudi živi v dolinah. 25.decembra 1991 leta so se osamosvojili in postali neodvisni. Poti do šole so dolge, a nasmejani otroci v lepih uniformah radi hodijo v šolo. Ukvarjajo se s kmetijstvom. Veliko vode priteče iz pamirske planote. Izvažajo bombaž in elektriko. Imajo tudi dva rudnika rubinov. V glavnem mestu Dušambe je veliko lepih parkov, spomenikov, slavolokov. Posebno bogat je bazar. Reke so njihove meje do sosednjih držav. Planote so polne mineralov, zato je pogled na to večbarvnost gor čudovit. Pusta pokrajina z visokimi vrhovi vabi z lepoto, s tišino in mirom.
Skupina potnikov našega predavatelja pa se po dveh urah vožnje odpravi na pohod v višine 4-5 tisoč metrov, prehodijo 16-23 kilometrov. Postanek v kampu pastirjev, v ogradi prenočitev, zjutraj pa po dolinah čez prelaz. Čas za opazovanje, da vidijo zlatega orla, svizca, jakije, redka srečanja s pastirji, kak vroč vrelec, preprost obed, počitek.
O vsakem potovanju nam gospod Kokalj pripoveduje brez papirjev. Tako močno se mu vtisnejo v srce in glavo pokrajine. Tako prenaša na nas svojo srčno podobo krajev, ki jih spoznava. Mi sprejemamo njegovo doživljanje pokrajine.
Hvaležni za vse mu želimo veliko moči za take poti, ki jih še sveže prenese nam.
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.