Pesmi zdravijo in oživljajo spomin

V verze in kitice zbrane besede so v rimah in ritmu zaživele

To februarsko Četrtkovo srečanje Univerze za starejše RIC Novo mesto smo v načrtu izzvali člane, da s svojimi izbranimi pesmimi polepšajo dan sebi in drugim. Kat 19 se nas je zbralo. Smo generacija, ki se je še učila pesmi na pamet in mnoge so ostale v našem spominu. Slovenci smo slabi bralci poezije, čeprav  veliko ljudi zase kuje rime in skuša pesniti. Branje pesmi je zelo prijetno. Kratke so, ponese nas ritem in  rima in tiho stopajo v nas čustva pesnice ali pesnika. Tudi otroci se pesmi najlažje naučijo in jih ponavljajo in dolgo pomnijo. Čeprav nismo vedno znali odgovoriti  na vprašanja: «Kaj je pesnik hotel povedati?«, smo začutili njegovo razpoloženje in počutje. Še vedno je Prešeren največji, saj šele sedaj razumemo njegova videnja. V srca Slovencev se je zapisal Gregorčič in mnogi ljudje, četudi dementni, še vedno znajo njegovo Soči. Župančičeve pesmi so pobarvale naše otroštvo z zvoki narave. Odkrivamo nove pesmi in v starih nove pomene v pesmih Minattija, Menarta, Balantiča, Kosovela. Pesmi  Mile Kačičeve, Neže Maurer, Anje Štefan, Bine Štampe Žmavc nam grejejo srca. Letos bomo znova začutili moč Kajuhove besede. Morda je v pesmih sodobnih pesnikov skrit naboj, ki bo deloval kasneje, saj sedaj teh pesmi še ne razumemo. Dobro je čutiti zven besed in ritem verza, to poznamo.

Danes smo na pamet ali s pomočjo  knjige in telefonov spet zaslišali Prešernovo, Župančičevo,  uglasbeno Grudnovo, Minattijevo, Pavčkovo, Kajuhovo, Gregorčičevo, Lainščkovo, Starčevo, Trobiševo in seveda Ježkovo pesem. Njegove so večne in vedno primerne. Za vse pa je bila nova pesem iz zbirke Prgišče upanja Zdenke Debernardi Jutri.

Tako smo začeli mesec, posvečen kulturi in slovenski besedi. Jezik je ogledalo duše in naroda. Po njem se ločimo od drugih. Z njim najlažje povemo, kaj želimo in čutimo. Z branjem knjig in pesmi ga oživljamo, z govorom pa dokazujemo, od kod smo doma. Ohranjajmo ga zase in bodoči rod!

Treba si je vzeti čas za poezijo! Poiščite si tih prostor, izberite pesem in poslušajte svoj glas teh rimanih besed v kiticah. Prisluhnite si dobro, da se boste slišali in občutili. Če so naše misli temne in smo žalostni, nam pesmi preusmerijo misli in prevzame nas drugačno razpoloženje. Vse prekrije čarobna moč in zvok besede.

»Poezija namreč ne uči, temveč  le odpira vrata in okna, da lahko poleg sebe slišimo še koga drugega in da bo lahko še kdo drug slišal nas.« je zapisal Franci Šali v  zbirki Razkošje. Poslušajte torej sebe in druge!

Zapisala Lizika Vardijan, pobudnica tega srečanja in članica Univerze za starejše RIC Novo mesto.

 

© 2024

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media