Mehovo iz Jurne vasi
Kar malce presenečena sem bila, ko se nas je pri TUŠ-u zbralo kar 20 pohodnic, kajti zadnje čase nismo bili vajeni tako velikega števila. Tokrat v naši sredini ni bilo moškega. Jutro je bilo oblačno, a ko smo se pripeljale na izhodišče v Jurno vas, nas je že pozdravil sonček.Samo pet pohodnic še ni bilo nikoli na Mehovem, vse ostale, pa še nikoli iz te strani.
Pred nami je bil lepo viden naš cilj. Po travniškem kolovozu smo zavile v gozd in nadaljevale po mehki, z listjem prekriti potki, dokler nismo prišle do asfaltne ceste, ki pelje v Podgrad. Na srečo cesta ni prometna in se ni bilo treba umikati avtomobilom. Naprej smo prišle do vasi Pristava, kjer smo občudovale lične hiše z lepo urejeno okolico, ki prav nič ne zaostajajo za mestnimi.
Po krajšem odmoru in slačenju, kajti marsikateri je že bilo vroče, smo nadaljevale do Podgrada,Prišle smo tik pod grajski hrib in pri šoli zavile na desno v breg. Na igrišče so se ravno vsuli šolarji in nam veselo mahali. Upočasnile smo tempo in se počasi dvigale, se malo ustavile, se nadihale in spet nadaljevale. V uri in pol, smo prav vse stale na vrhu Mehovskega hriba, kjer nekaj bornih ruševin nakazuje, kje je nekoč stal mogočen Mehovski grad.
Zahvaljujoč lepemu vremenu, smo imele enkraten razgled. Pod nami gručasto naselje Podgrada, malo dalje Mihovec, pa Cerovec, za njim osamelec Ljuben, ki mu je ozadje krila Straška gora, na drugi strani, pa mogočni Gorjanci.Nekaj besed sem povedala o pestri zgodovini gradu in njihovih lastnikih, nekaj so si prebrale na informativni tabli.Podpisale smo se kot skupina v vpisno knjigo, se malo okrepčale in odpočile, naredile "gasilski " posnetek. potem pa po drugi malce bolj strmi proti previdno zapustile vrh.Pri Podgradu smo poiskale bližnjico in zašpilile klobaso tam, ker smo gor grede prišle iz gozda do asfaltne ceste.
V eni uri smo bile z vrha pri naših jeklenih konjičkih.Zadovoljne in ne preveč utrujene, smo si zaželele vse dobro v prihodnjem letu, kajti to je bil zadnji letošnji pohod.
Zapisala Metka Škedelj