Spominčica tudi v Novem mestu

Na Četrtkovem srečanju v januarju nam je predavala gospa Darka Pečnik, upokojena pedagoginja in učiteljica. Predstavila nam je združenje Spominčica, ki mu od septembra daje moč in ton. Podpora in pomoč moža Jožeta dokazujeta, da je poslanstvo učiteljev večno:učita, vzgajata, osveščata in pomagata. Tako smo tudi na Dolenjskem dobili Spominčico in z njo pomoč za bolnike in sorodnike. To združenje s prijaznim imenom je za pomoč bolnikom in sorodnikom pri demenci. O demenci kot bolezni tega časa ne govorimo veliko, a ko pride v hišo, je naporna za vse. Ker smo narod, ki se dolgo stara, je vedno bolj prisotna in se z njo spopada vedno več ljudi. Za njo ni zdravila in premalo vemo o njej. Prav to poslanstvo pa ima Spominčica. O njej je treba vedeti in obveščati vse, da bi bili pozorni do ljudi in njihovo varnost. In kaj je demenca? To je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice in te začnejo propadati. Tako se bolniki izgubijo v času in prostoru in se oddaljijo od nas. O njej je Jaša Zlobec zapisal:«To je tisto, ko ne veš, kdo si, kje si in kdo so ljudje okrog tebe«. Prav zaradi njegove bolezni se je njegova žena Štefanija L. Zlobec borila in dokazovala že od leta 2009, da je za to bolezen potrebno poskrbeti, saj je vedno več ljudi v stiski kot bolniki in sorodniki. Zanje skrbi vsaj trikrat toliko ljudi Oboji so potrebni pomoči.

V svetu je več kot 44 milijonov bolnikov, v Evropi več kot 9 milijonov, v Sloveniji pa več kot 32 tisoč. Zato je v Sloveniji 23. maja 2016 sprejeta Strategija za obvladovanje demence do leta 2020. Poskrbeli bodo za pomoč družinam, ker se bolniki bolje počutijo v znanem okolju in so radi doma. V Celju je uspešno začel delovati Center za krepitev spomina. Z ozaveščanjem bo Slovenija postala »demenci prijazna dežela«. Najbolje sta za te bolnike poskrbeli Nizozemska in Belgija. Njihova spoznanja prenašajo v našo prakso. Upajmo, da bodo uspešni v svojih akcijskih načrtih in izpolnili cilje te strategije .

O tej bolezni in različnih stopnjah bi morali vedeti vsi več, a pogosto še sam bolnik težko prizna težave, sorodniki pa niso pozorni na njegove težave. Otroci na obiskih ne vprašujejo in ne opazijo znakov, ker ni časa. Morda bi še najprej opazili čudno obnašanje in znake otroci, ki s starejšimi preživijo več časa, če jih čuvajo. Tudi sicer so otroci boljši opazovalci, ker bolj čutijo, kot vidijo. Prav zato bi o njej morali slišati že v šoli. Prav tako bi morali o njej vedeti in spremeniti odnos do njih uradniki, blagajniki v trgovinah, bankah. Morda tudi zdravniki niso dovolj pripravljeni na začetne znake, saj tega ne jemljejo tako resno kot bolnik, ki se počasi izgublja in izginja. Prav to je hudo za bližnje, ker se jim ljubljena oseba oddaljuje in je ni več. Samo ljubeč odnos jo umiri, a je težko ostati miren, če ne poznaš znakov in posledic propadanja možganov. S pravočasnim zdravljenjem in zdravili bolezni ne ustavimo, jo pa odložimo za nekaj let. Če pa o njej veliko vemo, lažje prenašamo vse težave, ki jih prinaša.

Kaj lahko naredimo sami? Genetiki ne uidemo. Lahko pa z zdravim načinom prehrane in življenja, z druženjem in veselim razpoloženjem polepšamo ta čas, ko je še ni z nami. Križanke, branje, petje in smeh nam življenje polepšajo in nas osrečujejo. Za velike izume nam več ne gre. Važno pa je ohraniti občutja in čustva, ki nam ostajajo in jih hranimo v srcu.

Težka tema za jutranje predavanje, a radovednost poslušalcev je predavateljico prepričala, da bomo o tem še govorili. Verjetno še to leto v našem novem večgeneracijskem centru ob kavi. Gospa Darka Pečnik si želi, da bi jo poklicali sorodniki ali sami bolniki, ki bi o tem radi več vedeli in se poučili o njej. Sovražnika lažje premagaš, če ga poznaš.

Hvaležni smo se predavateljici zahvalili za zanimivo predavanje in odkrivanje neznanega. Za 36 poslušalcev je bila to res poučna ura. Hvala zanjo!

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše

© 2024

 | RIC Novo mesto | Kazalo strani | Pogoji uporabe | Domov

produkcija: T-media