Stoji, stoji en beli grad
»Življenje v širnem gozdu v okolici Snežnika«. Tako je naslovila svoje predavanje gospa Alenka Veber, ki nas s svojo navdušenostjo za domači kraj, stare predmete in preteklost vedno spravi v posebno stanje ljubeznivosti do domačije in vsega, kar nas označuje. Naslov je povzela po daljšem dokumentarno-pripovednem besedilu, ki ga je napisal njen prastric Matija Troha, objavljen pa je bil v Slovensko-Amerikanskem koledarju 1932. leta. Ko so njegovi rojaki v Ameriki brali te zgodbe, se jim je stožilo po domovini, ki so jo zapuščali in se vračali z denarjem za prenovo domačij. Namenil ga je »čitateljem«, ki niso poznali teh krajev, poznavalcem pa obuditi mladostne spomine na zgodbe, ki so mu jih pripovedovali stari »očanci«. Predavateljica Alenka je njegova pranečakinja in je te spomine pripravila kot lično knjižico nam bralcem in tako iztrgala iz pozabe še en dokument.
To je bila spodbuda za njeno predavanje, ki ga je začela s pregledom gradov. O njih je Ivan Stopar napisal knjigo Gradovi na Slovenskem. Kar 1000 gradov smo imeli Slovenci, graščaki pa veliko podložnikov, kar se nam še danes pozna. Večina gradov je propadlo in o njih pričajo ruševine, nekaj jih še propada, le redki pa so še živi, spremenjeni v muzeje, hotele. Grad Snežnik pa je najlepše opremljen, ki je za nas ostal dolgo nedostopen. Lani smo ga člani Univerze za starejše obiskali z vodičko Alenko Veber in spoznavali Notranjsko. Zanimivo je, da je grad, ker je že propadal, kupljen z loterijskim listkom. Novi lastniki so začeli gospodariti z gozdovi. Snežniški gozdovi so največji strnjeni kompleks gozdov v Evropi.
Gospa Alenka Veber tako brska po zgodovinskih zgodbah, briše prah s spominov in nas navdušuje s svojo ljubeznijo do vsega domačega.
Morda bo spodbudila pri poslušalcih spomine na naše mladostne poti in kraje, ki so del nas. S pomočjo interneta, fotografij bi lahko predstavili svoj kraj sošolcem. Tako bi sebi in drugim obnovili mlada leta, ljubezen do rodnega kraja.
Poskusite in uživajte že v pripravi predstavitve.
Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše v Novem mestu
